Ko se nadarjeni odrasli znajdejo na razpotju svoje poti, kjer se odločijo, ali se podati na pot samopoznavanja in opolnomočenja svoje nadarjenosti ali stagnirati, večina izbere slednje.
Kaj loči tiste, ki se odločijo za korak, od tistih, ki oklevajo?
V svoji strokovni praksi dela z nadarjenimi odraslimi z vsega sveta, se srečujem s posamezniki, ki se ne odločijo za pomoč. Zdi se kot da tipajo, preverjajo, pričakujejo ROE – return of investmenet of energy in točno določene rezultate. Skrbno tehtajo informacije in občutke, a se skorajda vedno odločijo, da dokazila niso dovolj trdna ter se ne podajo čez most dvoma. Njihove odločitve ne obsojam, saj so pogosto globoko zakoreninjene v najglobljih plasteh njihovega bitja, ki izvirajo iz kompleksa energij, ki jim preprečuje razkritje njihovega polnega potenciala in celo že samo poskus začetka te preobrazbene.
Zdi se, kot da bi najhitrejšega dirkalnega konja zaprli v utesnjeno manežo brez treninga ali priložnosti za tekmovanje. Nadarjeni odrasli (še posebej ženske) tako ostajajo znotraj svojih omejitev.
“Nadarjeni otrok je kot mirna globoka reka. Vendar njegova nevarnost ni v odstopanju od norme, ne glede na to, kako ugodno se to lahko zdi, temveč v notranji polariteti, ki je predpogoj za konflikt,” je dejal Carl Gustav Jung v svojem delu Razvoj osebnosti, strani 142–145.
Jungova modrost nas močno spominja, da je pot nadarjenega otroka (kasneje odraslega) večplastno popotovanje samopoznavanja, globokega zdravljenja, sprejemanja (in ne zavračanja!) nadarjenosti, družbene integracije in kompleksnega prepleta narave ter vzgoje. Njihova kognitivna in čustvena pokrajina, zaznamovana z višjo občutljivost in globokimi vpogledi, se pogosto spremeni v kuhinjo notranjih napetosti. Z razumevanjem in sprejemanjem teh kompleksnosti lahko ustvarimo bogato podporno okolje, ki omogoča nadarjenim otrokom, da cvetijo, medtem ko plujejo po globinah svojega notranjega sveta, hkrati pa ohranjajo svojo notranjo moč in se opolnomočijo z lastno vrednostjo.
Vse se začne na začetku
Razvijajoči se možgani so čudež, ki se nenehno razvija v odzivu na okolje in izkušnje. Vsaka stopnja razvoja prinaša svoje edinstvene izzive. Narava, genetika in temperament oblikujejo odraščajoče otroke. Vendar okolje, vzgoja in zgodnje življenjske izkušnje tudi pomembno določajo, kakšni bodo postali.
Veliko nadarjenih otrok se lahko razmeroma dobro prilagodi stresu in težavam, če v zgodnjem otroštvu prejmejo primerno skrb. Vendar so nekateri nadarjeni genetsko bolj občutljivi na okolje in potrebujejo dodatno starševsko podporo za obvladovanje povečanih ravni tesnobe in depresije.
Alice Miller je prepoznala skupino čustveno nadarjenih otrok, ki se že v zgodnjem otroštvu prilagajajo potrebam staršev in družine z zatiranjem lastnih potreb in čustev.
Izjemno uspešno opravljajo v vlogah odraslih, pogosto prevzemajo odgovornosti, ki presegajo njihova leta, pri tem pa žrtvujejo svoje čustveno blagostanje. Dobro počutje, razvoj in iskanje izpolnjujočega življenjskega namena pogosto končajo na dnu seznama prioritet za takšne obremenjene otroke.
Nekateri izmed nadarjenih posameznikov, ki jih pomagam premagovati močne obrambne mehanizme, nosijo globoko zakoreninjen občutek, da jim je bilo v zgodnjih letih odvzeto nekaj izjemno dragocenega. Ta izguba jim je pustila občutek nizke samopodobe, pomanjkanja samospoštovanja in pomanjkanja priznanja za njihove prispevke.
Poleg tega se neprestano pehajo za čim več priznanj, več znanja, nagrad in certifikatov, vse v poskusu, da bi zapolnili praznino, ki jo je pustila odsotnost priznanja njihove prave vrednosti. Paradoksalno ta nenehna gonja spominja na kolo za hrčke, neprestan ciklus zgolj s ciljem ohraniti osebo v stanju stagnacije, kar zavira njihov razvoj in transformacijo, medtem ko navzven kažejo, da so zelo zaposleni.
Kdaj smo dovolj dobri?
Donald Winnicott je leta 1953 vpeljal koncept “dovolj dobre matere“, poudarjajoč, da obvladljive pomanjkljivosti pri vzgoji otroke naučijo, kako se spoprijeti z nepopolnim svetom. Ta koncept ne odobrava zlorabe otrok ali zanemarjanja, temveč se osredotoča na občasna, obvladljive razočaranja, ki pomagajo otrokom razvijati spretnosti za spopadanje s frustracijami.
Vendar, če otrok nima dovolj izkušenj brezpogojne ljubezni in sprejemanja, se njegov kompas za zaupanje in povezovanje izkrivi. Poleg tega prevelik strah pred razkritjem percepcije sebe kot neuspešnega in s pomanjkljivostmi, vodi v občutek nevrednosti, nezmožnosti biti ljubljen in odtujenosti (Kaufman, 1974). Posledica tega je izguba zmožnosti empatije do samega sebe.
Poleg tega koncepta “pravega jaza” in “lažnega jaza”, ki ju je predstavil Donald Winnicott, še dodatno ovira sposobnost napredovanja nadarjenih odraslih. “Pravi jaz” predstavlja avtentično, spontano samopodobo posameznika iz zgodnjega otroštva. Čvrsto je ukoreninjen v zavedanju konkretnih vidikov življenja, kot so lastno obstojanje in vitalnost.
Po drugi strani “lažni jaz” predstavlja obrambno fasado, zgrajeno kot zaščitni mehanizem. Izrazito se pokaže, ko je otrok prisiljen zagotoviti čustveno usklajenost svojim staršem namesto, da bi jo prejel sam. V takih primerih je prepoznavanje starša ali skrbnika otroka brezosebno in brez pristnega spontanega obnašanja.
Ta lažni jaz se lahko izrazi v skrajnih primerih, kar vodi v neusklajeno in površinsko zunanjo osebnost, ki prikriva občutek notranje praznine in neskladnosti. Posledica tega je zunanji videz kompetentnosti in avtentičnosti, ki skriva notranjo praznino in neskladnost.
Kljub temu pa “lažni jaz” v otroštvu opravlja pomembno funkcijo, saj ščiti otroka pred morebitno uničujočim razkrivanjem njegovega pravega jaza svetu, ki ga morda ne razume ali ne ceni.
Ta sidro pa postane v odraslosti izjemno težko, nadarjenemu odraslemu pa odvzame povezavo z najbolj avtentičnim delom sebe – njihovo nadarjenostjo.
Nadarjeni niso le posamezniki z obilico znanja. So tisti, ki so baklenosci in razsvetljujejo pot tako sebi kot drugim. Zato jih močno spodbujam, da se pogumno podajo na potovanje skozi zapleten labirint svojih notranjih kompleksnosti in potencialov, oblikujejo svojo prihodnost s vsakim korakom, po možnosti ob podpori strokovnjaka.
Katja Ujčič
