Že vrsto let preučujem – teoretično in izkustveno – moderno znanost in spiritualnost ter njune stične točke. Življenjska pot me je vodila od teorije do teorije, vedno pa sem vedno vztrajala pri izkustveni praksi, ki mi omogoča osebni vpogled v svojo Resnico in Resnico tega sveta. Zato sem v trenutku vedela naslov svoje spletne strani S prepletanjem znanosti in duhovnosti do avtentične resnice. Takrat še nisem vedela, da je Albert Einstein napisal članek z naslovom Merging of Spirit and Science (Združitev duha in znanosti), zato mi je pa bilo to odkritje velika potrditev, da sem na pravi poti.
Tako znanost kot duhovnost sta zame dva oceana, ki se počasi združujeta in bosta nekoč skupaj predstavljala eno resnico.
Moje raziskovanje prepletanja me je pripeljalo do svojevrstnih uvidov resnice, kako ta svet deluje ter do razumevanja globljega smisla obstoja življenja. Predvsem mi pri tem pomagajo starodavni vedski teksti in znanstveniki odprtega uma, kot na primer Nikola Tesla. Intervjuji, v katerih Tesla opisuje svojo resnico, ki je, če jo pravilno razumemo, zelo jasna, sežejo globoko.
Tesla se je leta 1895 sestal z indijskim učiteljem Swamijem Vivekanando, hindujskim menihom, vizionarskim znanstvenikom in enim izmed najslavnejših duhovnih voditeljev Indije. Govorila sta o t.i. zero point polju, etru oz. akashi, kjer sta materija in energija eno. Vivekanandin učinek na Teslo je bil tako velik, da je postal vegetarijanec, se zavezal celibatu (povezava med drugo čakro kreativnosti in šesto čakro inspiracij ter vizij je v jogi zelo razdelana) in začel uporabljati sanskrtske besede.
Albert Einstein je napisal tekst z naslovom Merging of Spirit and Science (Združitev duha in znanosti), kjer piše, da je najlepše in najgloblje doživetje prav mistično občutje. To občutje seje resnično znanost.« Ljudje pa s svojim primitivnim zavedanjem ne zmoremo dojeti in zaznati to najvišjo modrosti in sijočo lepoto ter smo lahko samo še mrtveci, nadaljuje Einstein.
Albert Einstein je bil tudi navdušen nad Mahatmo Gandhijem, s katerim sta si tudi dopisovala. Imenoval ga je “vzornik za prihodnje generacije”. Leta 1930 pa je Albert Einstein v svojem domu na obrobju Berlina sprejel indijskega filozofa, glasbenika in nobelovega nagrajenca Rabindranata Tagoreja. Govorila sta o ultimativni univerzalni Resnici. Tagore pa je Albertu pojasnil tudi vedski pogled na svet in na obstoj t.i. maje (maya), iluzije, ki je del človeštva in ‘prikriva’ univerzalno Resnico. Govorila sta o teoriji relativnosti.
V dvajsetih letih 20. stoletja so temelje kvantne fizike in mehanike ustvarili trije veliki možje: Werner Heisenberg, Niels Bohr in Erwin Schrödinger. Vsi trije so brali in raziskovali starodavna Vedska indijska sanskrtska besedila o duhovnosti. Poskušali so razumeti ideje o obstoju sveta, ki jih je mogoče najti v Vedah ter jih pretvoriti v matematične formule.
Niels Bohr, znani danski fizik in Erwin Schrödinger, avstrijski fizik, oba dobitnika Nobelove nagrade, sta bila navdušena bralca vedskih besedil. Opazovala sta, da so njuni eksperimenti v kvantni fiziki metafizično skladni s tistim, kar sta prebrala v Vedah.
»Množina je le navidezna. To je nauk Upanišad, ki so del Vedskih tekstov. Pa tudi vsaka mistična izkušnja z Bogom vodi do tega občutka, razen seveda, če nam tega ne preprečujejo močni predsodki Zahodnjakov. Ne obstaja nekakšen okvir, znotraj katerega lahko najdemo več zavesti hkrati; to je preprosto nekaj, kar sami skonstruiramo zaradi trenutne percepcije o obstoju več posameznikih, vendar je to lažna konstrukcija … Edina rešitev tega konflikta, če nam je ta sploh na voljo, leži v starodavni modrosti Upanišad.« – Erwin Schrödinger
Schrödinger govori o teoriji enosti oz. nedualnosti, kar pa najdemo opisano v Upanišadah, delu Vedskih besedil. Ali si upamo trditi, da vse, kar so znanstveniki in vsi, ki poučujejo metafiziko, izhaja iz Ved? Lahko. Vendar moramo tu v zakup vzeti še dejstvo, da vedenje o Resnici ne bo prišlo zgolj skozi teorijo, nujno je potrebno tudi izkustvo. Izkustvo, ki ga posameznik pridobi skozi samo-refleksijo, razkrivanjem svojih slepih peg in uravnoteženjem svojega notranjega stanja.
Vedska besedila, kot sta Bhagavad-gita in Upanišade, veljajo za najvplivnejše knjige, ki so brali Thoreau, Kant, Schopenhauer, Schrödinger, Heisenberg, Tesla, Einstein in drugi.
Trenutno pa v svetu ni velikega preboja, pa tudi ne zanimanja za starodavne tekste, ki vsebujejo Resnico univerzuma. Ni veliko znanstvenikov, ki jih združevanje duhovnosti in znanosti zanima. Eden pa vendarle izstopa, to je Nassim Haramein, ki že vrsto let preučuje povezave v fiziki, matematiki, geometriji, kozmologiji, kvantni mehaniki, biologiji, kemiji, antropologiji in starodavnih civilizacij.
»Vse, kar se šteje za duhovno ali metafizično, je na splošno samo fizika, ki je še ne razumemo.« – Nassim Haramein
Zakaj so torej jogijske vede tako mistične in privlačne tudi velikim mislecem in znanstvenikom?
En del mističnosti je zagotovo Viveka, najčistejša oblika znanja, je sposobnost razlikovanja med resničnim in neresničnim, večnim in začasnim, Sebstvom in ne-Sebstvom, gre za duhovno prakso spoznavanja Resnice in Duše.
Viveka je darilo preboja iluzije, ki je del človekovega obstoja, zavese, ki človeštvo tišči v nevednosti. Ta preboj je možen le z samo-realizacijo, samo-realizacija pa z jogijskimi vajami, samo-refleksijo, integriranju svojih senc in jačanju osebne življenjske kreativne energije. Drugi del pa je intuicija, z vsem naštetim na poti do samo-realizacije krepimo intuicijo, ki nam omogoča vpogled v višjo inteligenco, Viveko, kjer čas in prostor ne obstajata.
Ali so vsi znanstveniki prejeli jogijske napotke, kako stopiti v stik z svojo intuicijo in kako ji zaupati? So preko pogovorov o vedskih sutrah ugotovili, kako zakrpati luknje v njihovih teoriji? So doživeli stanje Viveke?
Zdi se že tako.
Zakaj pa večino ljudi na tem svetu to ne zanima? Zakaj ne želijo vedeti več o tej zavesi? O iluziji, ki nam preprečuje videti Resnico?
Jaz sem to Resnico raziskovala že vse življenje. Ko sem bila še majhna, sem spontano meditirala, ne da bi vedela, kaj to sploh je oz. pomeni. Svojo Resnico sem čutila v sebi, ne glede na okolico in odrasle, zato sem bila velikokrat označena kot trmoglava ali uporniška. Čutila sem, kot da me vleče k Resnici in nečemu jasnejšemu, močnejšemu in vseobsegajočemu s svojo nevtralno prisotnostjo. Tudi sedaj neumorno raziskujem dalje, teoretično in izkustveno. Najraje izkustveno, saj uvide o izvoru, sistemu in obstoju sveta prejemam iz druge strani, iz Viveke. To sem si preko življenja podarila sama. Darilo vedeti Resnico o sebi, o drugih ter o svetu, kjer živim. Z svojo vztrajnostjo na poti samo-realizacije, neumorno radovednostjo in prepuščanjem sili, ki me je vlekla in me še vleče k Viveki, k Resnici.
Zanka maje, iluzije, je sicer tesna in sistemska ter z namenom položena na Zemljo. Pričara nam lepoto trenutka in življenja, kot tudi bolečino in trpljenje. Vse je iluzija. Tudi vaša identiteta in vi sami.
Resnica o vas je drugačna, je čista in jasna, je prijetna in topla. Je občutek svobode, miru in izpolnitve. Osvoboditev je možna. Odločitev je vaša.
