Nadarjeni posamezniki se pogosto spopadajo s globokim notranjim konfliktom – svoje prirojene darove žrtvujejo za negovanje osebnih in poklicnih odnosov. Pri iskanju družbene potrditve in sprejetosti lahko uporabljajo različne obrambne mehanizme za obvladovanje zapletenosti svoje situacije.
Dilema prilagajanja svoje nadarjenosti
Nadarjeni posamezniki že od zgodnjega otroštva nenehno sprašujejo, kako svet deluje, iščejo pomen pojavov, postavljajo izzive uveljavljenim praksam in si prizadevajo razkriti načela in vzorce v vesolju, v človeštvu in v sebi. Zaznavajo, povezujejo, razmišljajo in čutijo drugače kot njihovi vrstniki. Vendar pa to zasledovanje osebne izpolnitve pogosto zatrejo, da se prilagodijo družbi. Ker je biti drugačen, hitrejši, bolj domišljijski, ustvarjalni, hitrejši in bolj življenjski za družbo nevarno, je posameznik sprejet le, ko ga sprejmejo drugi.
Družba pogosto nima ne zavedanja ne volje, da bi odgovorila na edinstvene potrebe izjemno nadarjenih posameznikov zaradi njihove “intenzivne” narave. To pomanjkanje razumevanja in podpore lahko poglablja izzive nadarjenih posameznikov. Svojo nadarjenost zatirajo, kot da ne pripada njim, jo odrežejo, žrtvujejo svojo življenjsko energijo in smisel za življenje, da bi se prilagodili in iskali potrditev tistih, ki ne razumejo njihovih posebnih potreb.
Ta čustveni davek pripelje nadarjene posameznike v boj z depresijo in anksioznostjo, ki ju sprožajo njihove edinstvene potrebe in družbena pričakovanja. Pogosto prikrivajo svoje sposobnosti na neprilagodljive načine, prikrivajo svoj pravi potencial, da bi se prilagodili družbenim normam. Postanejo lahko izjemno introvertirani, odvisni, sramežljivi in včasih celo posežejo po samopoškodbah, agresiji ali hiperaktivnosti.
Dajo več kot prejmejo
Prilagajanje na račun nadarjenosti za voljo ohranjanja in negovanja odnosov v šoli, na delu ali doma, je prefinjena igra ravnovesja. Ta proces je pogosto označen z čustvenimi pretresi in včasih vodi v vprašanje lastnega smisla življenja. S kompromisom je izgubljenih veliko, morda celo večina nadarjenih posameznikov, še posebej v časih, ko so trendi in priljubljenost prepleteni z vsakodnevnim življenjem in aspiracijami vsakogar.
Nadarjeni posamezniki pogosto prejmejo manj, kot si želijo in pričakujejo, tako da se odpovejo svoji nadarjenosti, da bi postali ‘normalni’ in sprejeti od drugih. V procesu prilagajanja doživljajo ogromno notranje bolečine, pri čemer so ves čas pod vtisom, da je ta bolečina pot do potrditve, sprejetja in ljubezni.
Ti nadarjeni posamezniki lahko uporabljajo različne obrambne mehanizme, da bi upravičili svoje dejanje zatiranja svoje nadarjenosti, kot so:
intelektualizacija,
zanikanje ali
racionalizacija.
1. Intelektualizacija: nadarjeni posamezniki svoje občutke in notranje konflikte poskušajo rešiti z analiziranjem in razmišljanjem o njih na intelektualni ravni. Namesto da bi se spopadli s čustvi, se poskušajo osredotočiti na racionalizacijo in analizo svojih izkušenj.
2. Zanikanje: nadarjeni posamezniki zavračajo obstoj svoje nadarjenosti ali pa jo zmanjšujejo in se izogibajo razmišljanju o njej. To lahko storijo, ker se bojijo, da bi bili zaznani kot domišljavi ali naduti, zato skušajo prikriti svoje izjemne sposobnosti.
3. Racionalizacija: iskanje logičnih in racionalnih razlag za svoja dejanja ali občutke. Nadarjeni posamezniki lahko skušajo upravičiti svoje kompromise z razlago, da je to potrebno za ohranitev harmoničnih odnosov ali za doseganje družbene sprejetosti.
Ti mehanizmi jih lahko začasno ščitijo pred čustvenimi pretresi, vendar pogosto prinašajo čustveni in spiritualni davek zatiranja njihovega pravega jaza.
