Podpiramo člane skupnosti nadarjenih GeniusX.
Predstavljajte si, da ste zaposleni v zdravstveni ustanovi, zjutraj pridete na delo in namesto da sproščeno spijete kavo s sodelavkami in pogovorite o tem, kar se je zgodilo v službi prejšnji dan, se nepričakovano znajdete na čisto pravi gledališki predstavi.
Usedete se torej med ostale zaspane sodelavce v izpranih uniformah in natikačih, v tišini ste pripravljeni na površno poslušanje dolgočasne predaje službe, ko se zaradi povsem običajnega stavka ali vsakdanje besede nepričakovano prične razvijati monodrama z eno glavno junakinjo. Njen nastop vsebuje dramatične premore, analogije, metafore, pozive k sodelovanju občinstva. S tem povzroči pri neprostovoljnih gledalcih nelagodje, ozračje pa postane tako napeto, da bi ga lahko razrezali z nožem.
Nastop pa seveda ni samo govorni, glavna junakinja ga vedno popestri še z dramatično govorico telesa in uporabo predmetov za nazornejšo ponazoritev. Kadar pa od občinstva ne dobi pričakovanega odziva, doda še vulgarno besedišče in kretnje ter odkrito posmehovanje.
Interakcije z občinstvom je nastopajoča neizmerno vesela, pa naj gre za odobravanje povedanega ali nasprotovanje. S pohvalo in strinjanjem si deležen njenega pozitivnega odziva, z dvomom ali kritiko, pa hočeš nočeš postaneš soigralec v tej spontani gledališki postavitvi. Kritika občinstva glavno junakinjo spodbudi k nastopu, ki je vreden najmanj ‘viktorja’ za najboljšo dramsko igralko, vsekakor pa kakšnega resnejšega zagovora pri nadrejenih.
Vse skupaj zveni zelo komično, in ko to spremljaš v živo tudi je skrajno smešno, saj gre za bizarno dogajanje, ki je povsem izven konteksta in očitno služi le potrebam po pozornosti izvajalke. Kajti kdor zna v trenutku, ko ga ta vrtinec zabave skuša posrkati v svojo narcistično izkušnjo, jasno in glasno postaviti svojo osebno mejo, se bo morda uspel izogniti prisilnemu sodelovanju v drami. Kdor pa bo s kislim nasmehom le nemo počakal, da se zabava preneha, ga bo vrtinec zvrtel, zmečkal in izvrgel, kadar bo njemu ljubo. Večina ljudi počaka. In se ob tem počuti zelo, zelo slabo. A kaj, ko gre za osebo, ki je nam v nadrejenem položaju.
Gre namreč za osebo s psihičnimi težavami oziroma za osebo z osebnostno motnjo, katere pa ona ne zaznava. In ker je takšna oseba na delovnem mestu nam nadrejena, ji težko postavimo zrcalo in rečemo, poglej, kaj delaš in kako se obnašaš, poišči si pomoč. To lahko brez posledic storijo le njeni bližnji prijatelji in družina. Sodelavci smo le naključne žrtve njenega delovanja ali pa postanemo sovražniki, če neprimerno vedenje prijavimo in nas čaka še kaj hujšega kot je spontano amatersko gledališče.
Tudi na splošno je v današnji družbi patološki narcizem vedno bolj prisoten in naša toleranca zanj se zvišuje. Ljudem ne upamo več reči, da so utrgani samovšečneži, ampak raje rečemo, da so ekscentrični, samosvoji posebneži. In naj jih sprejmemo takšne kot so. In da imajo prav tudi, ko nimajo prav. In da so rojeni vodje, ki jih ljudje obožujejo. In podobne laži.
Želim si, da bi manj ljudi sodelovalo v lažeh, v katere se be in nas prepričujejo narcistične osebe in da bi nas več takšnim ljudem lahko postavilo zrcalo, jim povedalo resnico tem, kako njihovo vedenje vpliva na nas in zahtevalo, da se to takoj preneha. Da jim ne bi dalo moči in možnosti, da uničujejo ljudi okrog sebe, še posebno s pozicij moči, kot so starši, učitelji, šefi v službi in vodilni v državi. Želim si, da bi se ljudje začeli zavedati svoje resnične vrednosti in da bi se eden do drugega vedli spoštljivo (upihnem svečke na torti).
Objavljeno 26.maja 2023 na blogu Dnevnik Ružice Henderson
Na GeniusX z objavo podpiramo nadarjene posameznike skupnosti nadarjenih GeniusX.
