Starši pogosto pri svojih otrocih opažajo anksioznost, še posebej socialno anksioznost, povezano z občutki sramu v družbenih situacijah, kot npr. pozornost, nastopanje, izpostavljanje, predstavljanje, odgovarjanje na vprašanja….
Otroci lahko doživljajo socialno anksioznost, ko morajo:
- spregovoriti/govoriti/se izpostaviti pred razredom (ustno spraševanje pred vsem razredom in podobno…),
- izraziti svoje mnenje pred vrstniki, odraslimi,
- zagovarjati svoje interese, želje, potrebe,
- sodelovati v skupinah, kot so delavnice, timske naloge, projekti…..
Ko se otroci počutijo tesnobno in v stiski, je običajno, da poskušajo zmanjšati to tesnobo tako, da se izognejo situacijam, ki jim tesnobo povzročajo(na primer, izogibanje pošiljanju sporočil vrstnikom ali prosijo starše, naj v njihovem imenu pošljejo e-pošto učitelju). Čeprav izogibanje pomaga zmanjšati trenutno stanje anksioznosti, pa jo ohranja na dolgi rok.
Starši lahko svojim otrokom pomagajo, tako da validirajo njihove strahove in skrbi ter jim omogočijo, da se skupaj soočijo s ‘nevarno’ situacijo.
Validiranje otrokovih občutkov pomeni, da so otrokove izkušnje resnične in da jih razumejo.
Načrtovani in postopni koraki pri soočanju s strahovi (npr. pri izpostavljanju) lahko pomagajo otrokom spoznati, da zmorejo opraviti težavne naloge. Na primer, učencu, ki se težko vključuje v nove dejavnosti, lahko ponudimo priložnosti za sodelovanje najprej za kratek čas in s prijateljem, kar lahko prispeva k občutkom uspeha.
Nadarjeni otroci se pogosto srečujejo s socialno anksioznostjo, saj jim občutek drugačnosti ne dovoli, da se povežejo z vrstniki, najdejo ustrezno podporo in s tem samozavest. Nadarjeni otroci velikokrat trpijo zaradi nizke samopodobe, saj ni nikogar, ki bi validiral njihovo notranje stanje in občutke.
Konkretni nasveti:
- Potrdite otrokove izkušnje tako, da najprej poslušate in nato komunicirate, kot npr.: “Razumem, da je to težko zate.”
- Ustvarite vrsto korakov, da dosežete želeni cilj. Prepoznajte in določite 3 manjše korake, ki postopoma pripeljejo bliže želenemu cilju.
- Povejte otroku, da verjamete v njegovo sposobnost, kot npr.: “Vem, da je to težko, a prepričana sem, da ti to zmoreš.”
- Bodite otroku zgled s svojim ravnanjem in pokažite, kako tesnobo obvladujete sami, z umirjenim obnašanjem.
Opazujte spremembe razpoloženja, spanja ali vedenja in če trajajo dlje časa, poiščite zunanjo pomoč.
