Podpiramo člane skupnosti nadarjenih GeniusX.
Kako lepo bi bilo, ko bi lahko vsak zase rekel, da je pomembna in nadarjena oseba. Vendar na žalost ni tako. Večina bi tudi ob tem, da nam nekdo reče, da smo nadarjeni na kateremkoli področju, rekla da to ni res, da mogoče nam gre nekaj dobro, nadarjeni pa sigurno nismo. Redko kdo bi rekel, da vem, jaz sem nadarjen. Za to je pogosto odgovoren občutek manjvrednosti, ki ne dovoli, da bi se počutili pomembne in nadarjene.
Tudi pri meni je bil občutek manjvrednosti zelo močan. Kar nekaj časa sem delala na sebi, hodila na terapije, da se je ta občutek sploh pokazal. Večkrat mi je terapevtka, ki je tudi terapevtka za nadarjene, rekla, da sem nadarjena. Skupaj sva našli področja moje nadarjenosti, vendar sama še vedno nisem mogla sprejeti vsega tega kot nadarjenost, ampak sem rekla, da to ni nič posebnega, da to lahko naredi, vidi, pove, vsak. Povsod sem imela občutek, da sem manj sposobna od drugih, da nimam znanja, sposobnosti, da so vsi drugi bolj sposobni, da več znajo itd.. Počasi so na plano prihajala nekako potlačena čustva krivde, sramu, strahu, ki sem jih morala predelati, da so začeli zgubljati svojo moč. Potem pa je prišel na plano ta močan občutek manjvrednosti. Občutek je bil zelo močan, težko je bilo porezati vse tiste neresnice, vse tisto kar mi je dajalo ta občutek. Začela sem razvijati občutek, da sem pomembna. Ne samo, da sem popolnoma v redu, ampak da sem pomembna. Koraki so težki, vendar pa pomenijo veliko bolj kvalitetno in lepše življenje.
RAZVOJ – NASTANEK OBČUTKA MANJVREDNOSTI
OTROŠTVO IN OBČUTEK MANJVREDNOSTI
Že ko se otrok rodi imamo do njega določena pričakovanja. Želimo si, da bi otrok čim prej večji del noči prespal brez zbujanja, hranjenja in če to doseže je super priden, zlat otrok. Če pa temu ni tako lahko že dobi nalepko, da je problematičen.
Druga možnost pri otroku, ki ponoči zahteva malo več pozornosti je na primer ta, da starša to sprejmeta in se dogovorita, kako pomagati otroku in sebi, da bo to obdobje za vse čim lažje in o takem otroku ne govorita kot problematičnem, kar je seveda za otroka in zanju veliko boljše in lepše. Starša tako tudi okolici ne bosta govorila, kako je njun otrok problematičen, ampak bosta rakla, da njun otrok rabi malo več njune pozornosti, da sta se uskladila in se imajo lepo. Tak način je tudi za njiju veliko boljši, saj na tak način tudi pri njiju ne pride do občutka manjvrednosti, nesposobnosti za vzgojo in skrb otroka.
Pri dojenčku oziroma malem otroku se stalno pričakuje tudi neko hitenje, prehitevanje. Da čim prej ne rabi pleničk, da gre čim prej na kahlico, da čimprej shodi, da čim prej začne govorit. Če doseže te kriterije je to priden, sposoben, super otrok, če pa ne pa spet lahko dobi nalepko, da je počasen, nesposoben…. Starši se lahko odločijo, da jih ta čim prej ne zanima, sprejmejo otroka takšen kot je, ga spodbujajo, pri njemu najdejo stvari, ki mu grejo zelo dobro. Na primer se zna lepo nasmejati, se hitro plazi, se zanimivo plazi, očetu ali mami močno stisne prst, roko.
Tudi, ko otrok raste, se stalno od njega nekaj pričakuje, na primer, da rad in lepo riše, da čim prej začne zlagati lego kocke, da se hitro nauči vozit skiro, poganjalčka, da je prijazen, se vsakemu nasmehne, da je rad lepo oblečen, da se vede točno tako, kot si starši želijo, da uboga… Čim več teh zahtev izpolni, tem bolj velja za pridnega, sposobnega, večkrat je pohvaljen. V nasprotnem primeru pa spet lahko pride do nalepk, ni sposoben, ne zna, ne razume. Tudi tukaj so starški, ki pri otroku iščejo kaj zna, kaj mu gre in ga za to tudi pohvalijo. Sprejmejo otroka takšnega kot je.
Verjamem, da če se otroka v vsakem obdobju sprejme takšnega kot je, se ga pohvali za tisto, kar zna, ga spodbuja pri vsem, kar dela in ga nežno, z veliko ljubezni vodi, se pri takem otroku občutek manjvrednosti v zgodnjem otroštvu ne bo razvil. In tudi starši si sami sebi ne bojo dali nalepke, da so nesposobni in tudi manjvredni. Občutka manjvrednosti, nesposobnosti si noben starš, ki za otroka skrbi tako kot trenutno najbolje zna, ne zasluži.
OBČUTEK MANJVREDNOSTI V OSNOVNI ŠOLI
Do otrok imajo starši prevečkrat velika, prevelika pričakovanja.
– Mora biti priden
– Otrok mora imeti dobre ocene – vsaj na začetku šolanja je treba otroka spremljati, kaj bi lahko bil razlog, da ocene niso take kot bi si jih starši želeli. Otroka tudi ne bi smeli kaznovati za slabše ocene. Že samo besede, zakaj si pa tako slabo pisal – odgovarjal, zakaj se nisi potrudil, so za otroka lahko kazen. Dajo mu občutek, da je nesposoben, da ne zna zadovoljiti staršev in s tem tudi da je manjvreden.
– Mora imeti veliko prijateljev – Nekateri otroci zelo hitro navežejo prijateljske stike in imajo veliko prijateljev in je ta kriterij izpolnjen. Drugi otroci težko navežejo stike, so sramežljivi in jim to, da bi imeli veliko prijateljev predstavlja problem. Spet tretji otroci so radi sami, si ne želijo večjega števila prijateljev. Če od otrok v drugi in tretji skupini pričakujemo ali celo zahtevamo, da se veliko družijo, pri njih hitro lahko pride do občutka manjvrednosti.
– Mora biti vsaj v kakšni stvari zelo dober – šport, glasba, risanje
– Mora imeti čim več različnih dejavnosti….
Kadar otrok pričakovanj staršev ne doseže, pride do občutka manjvrednosti tako pri otroku kot tudi pri starših. Otrok se počuti nesposobnega, ker ne more ustreči kriterijem, starši pa se počutijo, da niso sposobni pri vzgoji otroka. Različna pričakovanja do otroka bi bilo zato treba čim bolj opustiti in otroku prisluhniti, ga opazovati in ga spodbujati pri stvareh, v katerih je dober, ga sprejeti točno takega kot je. Na ta način bi se dalo pri otroku najti ali pa zbuditi njegove posebne darove, ki pa se mogoče skrivajo tudi pri starših in bi jih otrok pomagal zbuditi. Občutek manjvrednosti bi tako precej izgubil svojo moč.
Seveda pa je potrebno prisluhniti in spremljati tudi otroka, ki ima v šoli dobre ocene, veliko prijateljev, je dober v kakšnem športu, lepo poje…. Tudi taki otroci lahko v sebi skrivajo kakšne posebne darove, ki na ven niso tako vidni.
Žal je tudi šolski sistem tak, da ima določene normative, ki ji mora otrok izpolnjevati. Če jih ne, velja za problematičnega in s tem tudi manjvrednega. Zelo me veseli, da obstajajo nekateri učitelji, ki iščejo v otroku pozitivno, tisto kar zna, česar je sposoben in mu s tem tudi v primeru, da velja za manj sposobnega, pomagajo da se ne počuti manjvrednega. Sodelovanje staršev in takih učiteljev lahko pripelje do tega, da najdejo v otroku njegove skrite darove, njegovo nadarjenost, kar bi otroka zelo dvignilo in bi tudi stvari, ki mu niso tako blizu, lažje opravil. Predvsem pa se ne bi počutil manjvrednega.
NAJSTNIŠKA LETA
Najstniška leta so za mladostnika v več primerih zelo problematična. Otrok počasi odrašča, išče svoj prostor, sebe. Moj namen ni, bi se poglabljala na vsa področja tega obdobja, ampak bolj na možnost pojave občutka manjvrednosti.
V tem obdobju se začnejo sklepati že malo bolj resna prijateljstva, v začetku z istim spolom, pozneje tudi z nasprotnim. Nekateri mladostniki imajo težave z vzpostavljanjem prijateljstev. Težko najdejo prave prijatelje, prijateljice, počutijo se odveč, osamljene, manjvredne. Ko starši opazijo, da ima otrok takšne težave, bi morali biti zelo nežni, sočutni, ne posebej izpostavljati njegovega prijateljstva kot nek problem. Otroka bi bilo treba spodbuditi in mu pomagati, stati ob strani, da bi sam povedal, kaj ga glede prijateljstev obremenjuje. Včasih se da problem rešit, če pomagamo otroku pogledati na stvar z druge strani, včasih je dovolj, da otrok samo govori o tem, pove, kaj mu ni všeč, in mu je že lažje. Vidi da je pri starših viden, slišan in gre z novo energijo naprej. Lahko je seveda to tudi resnejši problem, na primer če pride do načrtnega izločanja določenega otroka in je potrebna tudi strokovna pomoč, sodelovanje staršev in učiteljev… Najbolj pomembno pa je, da če pri otroku opazimo problem, tudi če on o tem noče govorit, da mu povemo, da ga imamo radi in da v nobenem primeru ni manjvreden.
Na otrokov-mladostnikov občutek vrednosti ali manjvrednosti ima velik vpliv tudi okolica, predvsem družbena omrežja. Postavljajo se določene norme, kako bi nekdo moral zgledati, zunanji izgled, s čim bi se moral ukvarjati, kaj bi moral znati… In seveda če nekomu ta socialna in družben omrežja veliko pomenijo, tem normam pa po njegovem mnenju ne ustreza, je to lahko velik problem, občutek manjvrednosti je lahko ogromen. Za starše prepoznavanje občutka manjvrednosti v takem primeru zelo zahtevno. Mladostniki se velikokrat staršem že malo odmikajo, se zapirajo vase in v svoje kroge prijateljev, včasih samo virtualnih. Občutke manjvrednosti skrivajo in jih je zelo težko prepoznati. Mladostnika je najbolje opazovati. V primeru, da se opazi kakšen problem, bi se poskušali z mladostnikom pogovoriti, pri tem pa biti zelo previden, da se ne bi še bolj zaprl. Dostikrat bi bila potrebna pomoč strokovnjaka,, predvsem če se otrok zapira. Do strokovnjaka bi stopili starši in dobili nasvet, napotek, pomoč, kako naprej, da se ne bi še pri njih razvil občutek manjvrednosti, da niso sposobni, da ne znajo otroku pomagati….
Zelo pomembna prelomnica v tem obdobju je tudi odločitev o nadaljnjemu izobraževanju.
Najprej gre za prehod iz osnovne v srednjo šolo. Otrok se mora pri 14. Letih odločiti, kakšen poklic si bo izbral, kaj bo v življenju delal. To je seveda zelo zelo težko. Ogromno je dejavnikov, ki lahko vplivajo na izbiro, ki ni v skladu z otrokom. Seveda se da vse pozneje popraviti, spremeniti, vseeno bi bilo pa za otroka zelo dobro, da je izbira srednje šole čim bolj usklajena z njim, saj bi se tako zmanjšali možnost, da bi se počutil nesposobnega, manjvrednega, ker mu v šoli ne bi šlo, se ne bi dobro počutil. Predvsem se mi zdi pomembno, da otrok smer izobrazbe izbere sam, da ne gre v neko šolo, ker se tako od njega pričakuje, ker si starši želijo zanj določeno izobrazbo, ker se na določeno šolo vpiše njegov sošolec, prijatelj, pa verjetno bi se še kaj takšnega našlo. Sodelovanje staršev je seveda zelo pomembno. Otroka najbolje poznajo, kaj rad dela, kaj mu je všeč, v čem uživa, v čem je nadarjen. Vseeno pa mislim, da je pri tem pomembno tudi sodelovanje strokovnjaka, da otroku in staršem pri iskanju otrokovih potencialov pomaga.
Otrok lahko izbere tudi splošno izobrazbo in na nek način odločitev o usmeritvi preloži za 4 leta, vendar mora biti tudi ta odločitev sprejeta zavestno. Ne smejo biti razlog ocene, želja staršev, usmeritev učiteljev zaradi ocen ali kaj podobnega, ampak mora to odločitev sprejeti učenec sam. Tudi če ima dobre ocene si mogoče želi neke usmeritve in se ne bi počutil dobro, če bi zaradi drugih izbral splošno izobrazbo. Lahko bi se počutil tudi manjvrednega, ker ne sme izbrati določene usmeritve. Razlog za to pa bi bile njegove dobre ocene, kar je kar nekakšno protislovje. Dobre ocene naj bi otroka dvigovale, mu dajale različne možnosti, ne pa mu dale občutek manjvrednosti.
Prehod iz srednje šole na fakulteto je morda malo lažji, ker je mladostnik že malo starejši, ima že malo več izkušenj, se mogoče tudi že bolje pozna. Kljub temu pa je tudi na tej prelomnici pomoč strokovnjaka zelo dobrodošla. Tudi tukaj so namreč dejavniki, ki lahko vplivajo na občutek manjvrednosti pri mladostniku. Lahko, da se sam ne more odločit, lahko se ne strinja s predlogi in usmeritvami staršev, lahko čuti, da nekaj bi, pa ne ve kaj. Pomoč strokovnjaka bi lahko te dileme rešila, mladostnik bi dobil pomoč pri odkrivanju njegovih, mogoče še skritih, darov in izbiri nadaljnjega izobraževanja, ki bi mladostniku res ustrezala.
ODRASLO OBDOBJE
Občutek manjvrednosti lahko oseba prinese že s seboj iz prejšnjih življenjski obdobij. Seveda pa se lahko ta občutek razvije tudi v tem obdobju:
– Služba. Če se nekdo v službi ne počuti dobro, se ne znajde se mu lahko tudi čisto po nepotrebnem razvije občutek manjvrednosti. Treba bi se bilo poslušati, se spraševati zakaj je tako kot je, kaj mi daje ta občutek. Mogoče mi ne ustreza samo delo, mogoče mi dajejo občutek šef, sodelavci, mogoče je razlog moje spoštovanje do ostalih, ker se mi zdijo bolj sposobni od mene ali še kaj drugega.
– Starševstvo – otrok ne dosega nekih norm, ki jih postavlja zunanji svet in se starši zaredi tega počutijo nesposobne, manjvredne
– Odnos s partnerjem
– Odnos naših staršev do nas – še v odrasli dobi lahko starši svojim otrokom dajejo vedeti, da niso zadovoljili oziroma ne dosegajo določenih norm, so nesposobni in manjvredni.
SPODADANJE Z OBČUTKOM MANJVREDNOSTI
Najprej je potrebno občutek manjvrednosti sploh najti. Kot sem že v začetku povedala, se zna zelo dobro skriti. Prekrijejo ga druga čustva in sploh ne vemo, da se manjvrednost nahaja nekje v nas.
Taka čustva so:
– Krivda
Za veliko stvari se počutimo krive, čeprav smo za nekaj krivi samo če smo naredili nekaj namerno, če smo namerno povzročili škodo. Večina tega seveda ne dela. Delamo vse kot v določenem trenutku najbolje vemo in znamo, pri tem se seveda lahko zmotimo in ni s tem nič narobe. Ničesar nismo krivi. Če in ko napako opazimo, prevzamemo odgovornost, napako popravimo, se opravičimo in gremo naprej. Krivi nismo ničesar in nikakor ne zaradi tega manjvredni.
– Strah
Če nas je nečesa strah, če nas je nekaj strah narediti, se bojimo, se pogosto zaradi tega počimo manjvredne. Strah je zelo močno čustvo, ki nas pogosto hromi. Da bi nam bilo lažje, si pogosto govorimo, da nas ne sme biti strah, da je itak vse v redu, da moramo biti močni in nas ne sme biti strah, skratka da če nas je strah smo reve. Vse to seveda ne drži. Če nas je strah, je potrebno to sprejeti. Sprejeti je treba strah in pri sebi brez obtoževanja razmisliti, zakaj nas je strah. Včasih nam skuša strah samo povedati, da moramo biti previdni, včasih da se moramo pri kašni stvari še malo potruditi, preden gremo naprej. Lahko nas je strah, ker se za kakšno stvar ne čutimo dovolj sposobne. Vse je v redu. Ko imamo strah pred sabo in ga sprejmemo, bo dosegel svoj namen in bo zbledel, našli bomo način, da se bomo bolje počutili. Strah torej ni razlog, da bi se počutili manjvredne.
Gleda strahu se mi zdi še en moment, ko se lahko zaradi strahu počutimo manjvredne. Občasno se nam kot pomoč pri reševanju kakšnega našega problema pojavi nekdo, ki nam na nek način želi pomaga in nam reče, kaj moramo naredit, mi pa tega v tistem trenutku ne moremo. Če osebi to omenimo, samo prijazno reče, da to pač moramo naredit. Ker sami zase vemo, da tega ne bomo mogli naredit, nas je tega dejanja se strah, se spet počutimo manjvredne zaradi strahu. Smo še v večji stiski kot pred tem nasvetom. Poskusiti moramo sprejeti ta nasvet samo kot nek predlog, pa mogoče kaj bi oseba , ki nam je to svetovala, v našem primeru naredila, nikakor pa ne, da moramo to mi narediti. Kdor resnično želi pomagat, je sočuten, nas posluša, skupaj probamo najti, kako naj si pomagamo, da se bomo bolje počutili. Nikakor pa nam na bo dajal nekih navodil, kaj je treba naredit in je to edino pravilno in edina rešitev. In mi nismo manjvredni, če se ne moremo držat nekih navodil, za katera nekdo misli, da so edina pravilna in se jih po možnosti še sam ne bi držal, če bi se znašel v naši situaciji.
– Sram
Velikokrat se zgodi, da se nekdo sramuje sebe, svojega telesa, svojih stališč, svojega razmišljanja, sramuje se, ker je tak, kot je. Če te je sram, se avtomatično počutiš tudi manjvrednega. Drugi so lepši, boljši, več znajo, več vejo, pravilneje razmišljajo, več zmorejo, so bolj sposobni, mi pa se sebe sramujemo. Vendar zakaj, vprašajmo se zakaj?
Po videzu smo si različni, ampak tudi okusi so različni. Nekaterim je lepo nekaj, drugim nekaj drugega. Veliko ljubi si postavlja neke ideale, kaj naj bi bilo lepo, med te ideale redko vključi svoje značilnosti, in ker tem idealom ne ustreza se svojega telesa sramuje in se počuti manjvrednega. Podobno velja glede vsega drugega, ki povzroča sram. Razmišljanje, znanje, izkušnje, sposobnosti… Vsi smo si tudi glede tega različni. Če razmišljamo drugače, če imamo drugačno mnenje kot nekdo drug, ni s tem nič narobe, ni nas treba biti sram. Nekdo ima izkušnje na enem področju, drug na drugem, nekdo ima ene sposobnosti, drug druge, so pa vse izkušnje, sposobnosti, spretnosti enako pomembne. Nihče na ne zna vsega, nima izkušenj na vseh področji, njegove sposobnosti niso neomejene…
Ko pri sebi zaznamo sram, se moramo vprašati česa nas je sram, potem zakaj na je sram, obstaja razlog, da me je sram? Mogoče bomo ugotovili, da za ta sram sploh ni razloga in bo sram popustil, spet drugič se nam bo zdelo, da obstaja zelo konkreten razloga tega sram. Poskusimo se s sramom pogovarjati, da se bo počutil slišanega in bo popustil, bo zgubil svojo moč in se ne bomo počutili manjvredne.
– Jeza
Na prvi pogled jeza nima nič opraviti z občutkom manjvrednosti. Jezni smo na nekaj ali nekoga, ker nekdo nima prav, ker je nekdo nekaj naredil narobe, ker so nekje pomanjkljiva navodila in ne moremo nečesa sestaviti… Nič ni narobe, če smo jezni in jezo tudi na primeren način izrazimo, jeza ni prepovedana.
Vse prevečkrat pa smo v podzavesti jezni sami nase. Nečesa ne znamo sestaviti, na ven se jezimo na slaba navodila, v resnici pa smo jezni sami nase, ker nismo sposobni, da bi stvar sestavili in se s tem počutimo tudi manjvredne. Podrejeni v službi naredi nekaj narobe, na ven smo jezni nanj, v sebi pa smo jezni nase, ker nismo dali primernih navodil, počutimo se nesposobne in manjvredne. Še bi se našel kakšen primer, kjer čutimo jezo nase in nam daje občutek manjvrednosti. Zato bi tudi v primeru jeze lahko pri sebi preverili ali smo res jezni na okolico ali nase, poiskali razloge jeze nase in ugotovili, če so res upravičeni. Največkrat bi ugotovili, da nekih res konkretnih razlogov za jezo nase sploh ni, tako se tudi občutek manjvrednosti na bi razvil.
– Dolgčas
Velikokrat se zgodi, da da nam je dolgčas, da ne vemo, kaj bi počeli, da bi se dobro počutili. Zraven pa si govorimo o drugih, koliko imajo aktivnosti, koliko prijateljev s katerimi se družijo, kako je njihovo življenje aktivno in podobno. Počutimo se manjvredne, ker mi nismo aktivni, nimamo toliko prijateljev s katerimi bi se družili… Moramo pa vedeti, da si mnogi prav zaradi strahu pred dolgčasom popolnoma zapolnijo svoj dan z nekimi aktivnostmi, v katerih mogoče sploh ne uživajo. Samo da niso doma sami s seboj in svojimi bližnjimi, nam pa se z druge strani zdi, kako imajo zapolnjeno, pestro, lepo življenje. Pomembno je, da poslušamo sami sebe in ugotovimo, kaj si sploh želimo.
Nič ni narobe, če smo sami, če smo doma z družino, če imamo različne aktivnosti, če se dobimo s prijatelji, v nobenem primeru nismo manjvredni. Važno je, da se dobro počutimo. Če smo doma in se nam zdi, da se dolgočasimo, lahko poskusimo najti kakšno aktivnost, kakšno majhno zadevo, pri kateri bi lahko uživali. Lahko je to branje knjig, tudi z različnimi oddajami, filmi na televiziji ni nič narobe, važno je da pri gledanju uživamo. Lahko poskusimo s kakšno umetnostjo, na primer slikanje, pisanje pesmi, mogoče lahko napišemo tudi knjigo, lahko tudi poskusimo s kakšnim inštrumentom. Če nas kakšno znanstveno področje zanima, se lahko poglobimo tudi v to. Kar koli delamo, je to za nas neka izkušnja, novo znanje, mogoče se tako pojavi kakšen nov interes. Namesto dolgčasa in primerjanja z drugimi bomo bolje spoznali sebe, pri tem uživali in namesto, da bi se zaradi dolgčasa počutili manjvredne, bomo sebe začeli spoštovati in se presenečati, kaj vse zmoremo in bomo nase ponosni.
Naštela sem nekaj čustev in opisala kakšno možno rešitev, pomoč, gotovo pa obstajajo je kakšna druga čustva in stanja, ki vplivajo ta občutek manjvrednosti.
Najbolj pomembno je, da ta občutek tako pri sebi kot pri otroku prepoznamo. Potem poskušamo spremljati, kdaj se ta občutek pojavi in se vprašati, ali sem res zaradi določene stvari manjvreden, manjvredna. Recimo ima neka oseba idealno postavo, jaz pa ne in se zaradi tega počutim manjvredno, ampak je to res? Nekdo opravlja nek poklic, za katerega je potrebno veliko znanja, jaz pa delam v proizvodnji, ampak ali sem zaradi tega manjvreden? Nekateri otroci imajo v šoli dobre ocene, moj pa malo slabše, ali je zaradi tega moj otrok manjvreden in s tem tudi jaz, kot starš? Pri vseh teh vprašanjih je odgovor seveda NE.
Otrok in mladostnik si bo taka vprašanja verjetno malo težje samo postavljal, zato mu probajmo pomagati, najprej prepoznati in potem začeti z vprašanji zakaj. Super je tudi, če najdemo kakšno podobno zadevo, zaradi katere se otrok počuti manjvrednega in je v njej dober. Potrebno se je pogovarjati in iskati čim več pozitivnih situacij.
Lahko se zgodi, da je občutek manjvrednosti pri nas ali pri otroku zelo močan in ga bomo sami težko rešili. Takrat bi bilo zelo pametno poiskati pomoč strokovnjaka. Škoda je, da bi trpeli mi, otroci ali oboji, če se da pomagati in izboljšati kvaliteto življenja, življenje polepšati, mu dati smisel.
NADARJENOST
Ko sem pisala o manjvrednosti, sem večkrat omenila nadarjenosti, ki se mi zdi tudi povezana z občutkom manjvrednosti.
Uporabila bom citat Katje Ujčič, naše strokovnjakinje za nadarjene: “Nadarjene osebe, ki nimajo zunanje potrditve se ne dojemajo kot nadarjene in svojo drugačnost razumejo kot napako. Še več, velikokrat se imajo celo za manj inteligentne kot ostali.”.
S tem citatom po mojem mnenju pove, da ni nič narobe, če smo drugačni od drugih, če so naši otroci drugačni od drugih. Še več, za to drugačnostjo se lahko skriva nadarjenost, ki pa je v večini primerov skrita in jo je treba šele najti. Da lahko nadarjenost najdemo, je drugačnost potrebno najprej sprejeti, se je ne sramovati, se ne zaradi nje celo počutiti manjvrednega. Vsak bi moral bili do drugačnosti, ki jo opazi pri sebi ali pri otroku nežen, razumevajoč, brez strahu pred njo. Treba bi jo bilo sprejeti kot del sebe, del otroka in je ne poskušati potiskati nekam v ozadje in jo tako čim bolj skriti. S to svojo posebnostjo, drugačnostjo bi bilo najbolje poiskati strokovnjaka za nadarjene, ki bi pomagal nadarjenost najti, odkriti. S tem bi se naše življenje, življenje naših otrok, spremenilo na bolje. Postalo bi polnejše, kvalitetnejše. Spoznali bi, zakaj smo takšni kot smo, kakšna nadarjenost se skriva v nas in bili nase ali na otroke ponosni.
Katja Ujčič je opredelila tudi razlike med otroki z visokimi dosežki in nadarjenimi otroki. Seveda lahko vse te lastnosti aplicirajo tudi na odrasle. Po mojem mnenju ne moremo nikogar uvrstiti samo v eno ali drugo skupino, torej v skupino ljubi z visokimi dosežki ali skupino nadarjenih. Je pa pomembno, da te značilnosti oziroma te razlike poznamo. Otroci, ki imajo v glavnem značilnosti otrok z visokimi dosežki namreč veljajo za pridne otroke, medtem ko tisti, ki imajo več značilnosti nadarjenih, veljajo za problematične, kar pa seveda ne drži. Zahtevajo oziroma rabijo le več pozornosti posvečene njihovim značilnostim, njim samim.
Značilnosti so razdeljene po sklopih, tako da bom tudi jaz uporabila te sklope, da bo vse malo bolj pregledno.
Značilnosti otrok z visokimi dosežki |
|
Organiziranost |
Nadpovprečen intelekt |
Se drži predpisov in pravil |
Sposobnost razumeti abstraktne in zapletene pojme |
Motivirajo ga ocene, pohvale |
Opazi in popravi napako pri odraslih |
Potrebuje 6-8kratno ponovitev, da razume snov |
Potrebuje 1 ali 2 ponovitvi, da razume snov |
Uživa z vrstniki iste starostne skupine |
Raje se pogovarja z odraslimi kot z vrstniki |
Pravočasno opravi naloge |
Ima močan občutek za pravičnost in poštenost |
Razume ideje |
Konstruira nove abstrakcije |
Dokončuje naloge |
Iniciator projektov |
Potrebuje urejeno podajanje informacj |
Uspeva pri kompleksnih projektih |
Je zadovoljen s svojim uspehom |
Je izjemno samokritičen |
Razume vsebino na visoki ravni |
Razume vsebino globlje |
Je odličnjak |
Ocene mu niso prioriteta |
Potrebuje informacije in navodila, kako dobiti petico |
Velik besedni zaklad |
Želi ugajati učiteljem/staršem |
Doživlja intenzivnosti in skrajnosti |
Visoke ocene |
Potrebuje manj spanja |
Učna snov mu je povečini dovolj |
Se zlahka dolgočasi |
Kaže zanimanja za določena področja |
Nenasitna radovednost |
Odgovarja na postavljena vprašanja |
Postavlja vprašanja |
Ima dobre ideje |
Ima originalne ideje |
Je deloven in ima učne navade |
Z lahkoto je odličen (če ne živi v disfunkcionalnem okolju) |
Absorbira informacije |
Upravlja in manipulira z informacijami |
Odgovarja na vprašanja pravilno – ponovi naučeno |
Kreira nove povezave in odgovore |
Je operater |
Je inovator |
Posluša z zanimanjem |
Kaže močna čustva, mnenja in perspektive |
Če malo pogledamo te značilnosti, bi si želeli za svoje otroke in seveda, preneseno na odrasle, tudi zase, v glavnem značilnosti otrok/odraslih z visokimi dosežki, bi si pa gotovo želeli tudi določene značilnosti nadarjenih. Vendar žal ne moremo izbirati, smo kakršni smo in tudi otroci so takšni, kakršni so.
Velikokrat predstavljajo otroci, ki imajo v glavnem značilnosti nadarjenih velik problem staršem in učiteljem. Take otroke bi si želeli ukalupiti, želeli bi narediti pridne otroke, kar pa je do teh otrok zelo nepošteno, saj imajo tudi oni biti pravico takšni kot so. Žal se lahko taki otroci tudi hitro učijo, naučijo se biti takšni, kot se od njih zahteva in s tem vso svojo nadarjenost skrijejo, potisnejo globoko v sebe. S tem so za ostale pridni, ostali jim ne dajejo občutka manjvrednosti, sami pa v sebi zelo trpijo, ne počutijo se dobro, saj podzavestno čutijo, da to niso pravi oni, da to, kar oni v resnici so, ni v redu. Vse to se seveda prenese tudi v odraslo obdobje, kjer lahko prav zaradi tega prihaja do raznih depresij, anksioznosti, izgorelosti.
Zato dajmo sprejemati sebe, svoje otroke točno takšne kot smo, kot so. Z nobeno značilnostjo ni nič narobe, nobena značilnost odraslih ali otrok ni takšna, zaradi katere bi se morali počutiti manjvredne. Če pogledamo značilnosti nadarjenih so sigurno tudi kakšne, ki bi si jih želeli imeti, vendar žal nadarjene spremljajo tudi tiste, ki bi se jim raje izognili. Tako da najdimo zase ali za otroka poleg “neprijetne” značilnosti kakšno željeno in jo poskusimo spraviti čim bolj na površje, jo čim bolj poudariti. Tako bo otrok ali odrasel mogoče še vedno drugačen, ampak bo ponosen na tisto kar zna, zmore.
Življenje bi bilo na splošno najlepše, če bi vsak preje sebe in drugega točno takega ko je, z vsemi svojimi, njegovimi značilnostmi. Brez kritiziranja, obsojanja, dajanja občutka manjvrednosti.
Naj zaključim z mislijo: nihče ni vreden več ali manj, vsi smo enakovredni in moramo spoštovati sebe in drug drugega.
Helena Gorec, članica skupnosti nadarjenih GeniusX