Nadarjenost je že dolgo časa predmet razprav in različnih teorij v znanosti, psihologiji in izobraževanju. Medtem ko nekateri verjamejo, da je nadarjenost prirojena, drugi menijo, da je posledica okoljskih dejavnikov. Poleg tega obstajajo tudi drugi pristopi, ki obravnavajo nadarjenost z različnih vidikov, kot so kreativnost, socialne spretnosti ali emocionalna inteligentnost. V tem članku bomo preučili nekatere od teh pristopov in teorij, ki nam bodo pomagale bolje razumeti, kaj pomeni biti nadarjen in kako lahko najbolje podpremo razvoj nadarjenih posameznikov.
Fluidna in kristalizirana inteligenca
Eden od načinov, kako lahko razdelimo nadarjenost, je na fluidno in kristalizirano inteligenco.
Fluidna inteligenca se nanaša na sposobnost reševanja novih problemov in prilagajanja novim situacijam. Ta vrsta nadarjenosti se kaže v sposobnosti učenja novih informacij, oblikovanju novih konceptov in ustvarjanju novih rešitev za probleme. Fluidna inteligentnost predstavlja na primer pozornost in delovni spomin.
Kristalizirana inteligenca pa se nanaša na sposobnost uporabe že naučenega znanja in izkušenj za reševanje težav. To je vrsta nadarjenosti, ki je povezana z znanjem, ki smo ga pridobili skozi življenje, in sposobnostjo, da to znanje uporabljamo v vsakodnevnih situacijah. Obzorja si širimo celo življenje in potemtakem ni presenetljivo, da kristalizirana inteligentnost doseže svoj višek v zrelejših letih, včasih celo v pozni starosti. Primer te vrste inteligentnosti je naša splošna razgledanost, zanimanje za umetnost in nekonvencionalnost.
Teorija mnogih inteligenc
Howard Gardner, ameriški psiholog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem inteligence, je v svoji teoriji predlagal, da obstaja več različnih vrst inteligenc, ki se izražajo na različne načine. Med njimi so na primer jezikovna inteligenca, logično-matematična inteligenca, glasbena inteligenca, prostorska inteligenca, telesna-kinestetična inteligenca, naravoslovna, interpersonalna in intrapersonalna inteligenca. Vsaka od teh vrst inteligenc je povezana z različnimi sposobnostmi in zmožnostmi, ki se izražajo na različne načine.
Triarhična teorija inteligence
Psihološka teorija, ki jo je razvil Robert J. Sternberg, predlaga, da obstajajo tri glavne sestavine inteligence: analitična, praktična in kreativna inteligentnost.
Analitična inteligentnost se nanaša na sposobnost razmišljanja logično, analitično in kritično. Ta vrsta inteligentnosti se pogosto meri s standardnimi inteligenčnimi testi, kot je IQ test.
Praktična inteligentnost se nanaša na sposobnost reševanja vsakdanjih problemov v vsakdanjem življenju. Ta vrsta inteligentnosti vključuje praktične veščine, kot so na primer organizacijske sposobnosti, prilagodljivost in sposobnost učinkovitega komuniciranja.
Kreativna inteligentnost pa se nanaša na sposobnost generiranja novih idej in reševanja težav na inovativen način. Ta vrsta inteligentnosti vključuje ustvarjalnost, fleksibilnost in sposobnost razmišljanja izven ustaljenih okvirjev.
Triarhična teorija inteligence predlaga, da so vse tri sestavine enako pomembne in da je skupna inteligentnost nek posameznikov uspeh odvisen od uravnoteženega razvoja vseh treh vrst inteligentnosti.
Divergentno in konvergentno mišljenje
Divergentno in konvergentno razmišljanje sta dve različni vrsti razmišljanja, ki ju je opredelil J. P. Guilford.
Konvergentno razmišljanje se osredotoča na reševanje problemov z iskanjem najboljšega možnega odgovora na specifično vprašanje. Ta vrsta razmišljanja je pogosto uporabljena v testih inteligence, kjer je potrebno izbrati najboljši odgovor na določeno vprašanje. Konvergentno razmišljanje je usmerjeno, logično, sistematično in ciljno usmerjeno.
Divergentno razmišljanje pa se osredotoča na generiranje velikega števila idej in možnih rešitev na neko vprašanje ali problem. To vrsto razmišljanja uporabljamo, ko se srečujemo z odprtimi problemi, ki nimajo očitne prave rešitve. Pomembno pri velikih ustvarjalnih dosežkih, saj tako pridemo do izvirnih, novih in nenavadnih rešitev. Divergentno razmišljanje je pogosto neusmerjeno, svobodno in kreativno.
Obe vrsti razmišljanja sta pomembni in ju uporabljamo v različnih situacijah. Konvergentno razmišljanje je pogosto uporabljeno pri reševanju bolj strukturiranih problemov, kjer je treba najti najboljšo rešitev, medtem ko se divergentno razmišljanje uporablja pri reševanju manj strukturiranih problemov, kjer je treba generirati čim več možnih rešitev.
Teorija pozitivne dezintegracije
Kazimierz Dabrowski je bil poljski psihiater in psiholog, ki je razvil teorijo o razvoju osebnosti in nadarjenosti, imenovano “teorija pozitivne dezintegracije”. Ta teorija opisuje, kako se lahko ljudje razvijajo skozi proces dezintegracije, kar pomeni, da se lahko odstranijo iz obstoječe osebnosti in se ponovno sestavijo na višji ravni.
Dabrowski je verjel, da so posamezniki s kompleksno in intenzivno naravo, ki doživljajo veliko notranjega konflikta, potencialno najbolj nadarjeni. Ta teorija navaja, da se lahko te osebe razvijejo skozi pet stopenj dezintegracije, ki so lahko boleče, a nujne za nadaljnji razvoj.
Prva stopnja dezintegracije se imenuje “primarna integracija” in predstavlja razvoj osnovne osebnosti. V drugi stopnji, “nevrotična dezintegracija”, se posamezniki soočajo z notranjim konfliktom med svojimi željami in družbenimi pričakovanji. V tretji stopnji, “začetna dezintegracija”, posamezniki začnejo razmišljati o svojem smislu in ciljih v življenju.
Četrta stopnja, “selektivna dezintegracija”, predstavlja osebo, ki se usmerja v smeri pozitivnega razvoja in se posveča svojim vrednotam in ciljem. Končno, v peti stopnji, “sekundarna integracija”, posameznik doseže novo, integrirano in samouresničeno osebnost.
Dabrowski je verjel, da so posamezniki, ki doživljajo te faze dezintegracije, potencialno najbolj nadarjeni, saj so jim te izkušnje omogočile razvijanje višjih stopnjo moralnih in etičnih standardov ter empatije in razumevanja drugih ljudi. Prav tako je verjel, da se posamezniki, ki so doživeli dezintegracijo, lahko razvijejo v vodilne osebe, ki imajo velik vpliv na svoje okolje.
V skladu s teorijo pozitivne dezintegracije, je bilo zgrajenih več metodologij in tehnik, ki posameznikom pomagajo pri razvoju in integraciji višjih ravni osebnosti. Dabrowskijeva teorija še danes predstavlja pomembno orodje za razumevanje razvoja osebnosti in nadarjenosti ter za oblikovanje ustreznih strategij podpore in razvoja.
Kazimierz Dabrowski je prepoznal pet značilnih področji intenzivnega doživljanja, ki kažejo na nadarjenost:
Intelekt: izjemna radovednost, ljubezen do znanja in učenja, iskanje resnice, razumevanje vsebine, raziskovanje, introspekcija, ljubezen do teorije in analize, neodvisno razmišljanje.
Emocije: globoka in intenzivna čustva, široka čustvena paleta, skrb za druge, globok občutek pravičnosti, občutek za krivice in hinavščino, empatija, odgovornost, samorefleksija, nagnjenost k občutkom krivde, anksioznosti, depresije, samotarstvo.
Domišljija: natančnost vizualizacije, žive, močne sanje, fantaziranje, kreativnost, izumiteljstvo, ljubezen do glasbe in umetnosti, dober občutek za humor, interes za nenavadno in izvirno, strah pred neznanim.
Čutila: povišano čutno zaznavanje preko čutil, ljubezen do lepote, potreba po udobju, v stiski izražanje preko čutil npr. prenajedanje.
Psihomotorika: fizično izražanje čustev, višek energije, intenzivna fizična aktivnost, tekmovalnost, hitri govor, nemir v telesu, živčne navade in tiki, impulzivnost, hitre reakcije.
Teorija zapletenosti
Michael Pieschowski je bil švicarski psiholog in filozof, ki je razvil teorijo nadarjenosti, imenovano »teorija zapletenosti«, ki trdi, da se lahko nadarjenost razvije le, če posameznik razmišlja zapleteno o vprašanjih in idejah. Zapletenost pomeni razumevanje, kako se različne komponente povezujejo v celoto in kako se različne ideje medsebojno vplivajo. Ta sposobnost omogoča posamezniku, da ustvarja nove ideje in inovacije.
Piechowskejeva teorija nadarjenosti je tesno povezana s konceptom višje zavednosti, ki se nanaša na sposobnost posameznika, da se zaveda svojih misli, čustev in vedenja na globljih ravneh. Piechowski je trdil, da lahko višja zavednost posamezniku pomaga pri razumevanju zapletenih idej in konceptov ter razvoju nadarjenosti. Poudarjal tudi pomen ustvarjalnosti pri razvoju nadarjenosti. Menil je, da je ustvarjalnost ključna za razvoj novih idej in inovacij ter da je potrebna za reševanje kompleksnih problemov, ki jih srečujejo sodobni družbi.
Skupaj z drugimi strokovnjaki, kot so Gardner in Sternberg, Pieschowski poudarja tudi pomen prepoznavanja in razvijanja nadarjenosti pri posameznikih s posebnimi potrebami. Prav tako je poudarjal potrebo po individualiziranih programih za razvoj nadarjenosti, ki bodo upoštevali posameznikove posebne potrebe in značilnosti.
Piechowskejeva teorija nadarjenosti danes ostaja pomembno orodje za razumevanje razvoja nadarjenosti in poudarja pomen zapletenega razmišljanja, ustvarjalnosti in višje zavednosti za razvoj in izražanje nadarjenosti.
Nadarjenost kot deževni gozd
Paula Prober opisuje nadarjene kot ljudi z izjemno visokimi sposobnostmi in izjemno občutljivimi duševnimi procesi. Njihovi umi so kompleksni, večplastni in globoki, podobni deževnemu gozdu, v katerem je veliko vrst rastlin in živali.
Proberjeva opisuje, kako so lahko nadarjeni ljudje pogosto spregledani ali nerazumljeni, kar lahko povzroči občutke samote, nezadovoljstva in neprilagojenosti. Zato Proberjeva zagovarja, da je pomembno, da se nadarjeni ljudje prepoznajo, razumejo in podprejo, da bi lahko izkoristili svoj polni potencial in živeli izpolnjeno življenje.
Asinhroni razvoj nadarjenih
Linda Kreger Silverman je priznana psihologinja, specializirana za prepoznavanje in razvoj nadarjenih posameznikov, ki je razvila metodo prepoznavanja nadarjenosti pri otrocih, ki vključuje ne le testiranje IQ-ja, temveč tudi opazovanje otrokovega obnašanja in sposobnosti. Njeno delo je bilo usmerjeno v razumevanje in izboljšanje izobraževalnih praks za nadarjene posameznike ter spodbujanje njihovega razvoja in uresničevanja njihovega potenciala.
Silvermanova je znana tudi po svojem delu na področju “asinhronega razvoja”, kjer se nekatere sposobnosti otrok razvijajo hitreje kot druge, kar lahko vodi do razlik med njihovim intelektualnim in čustvenim razvojem. Njeno delo je bilo pomembno za razumevanje različnih vidikov nadarjenosti in za izboljšanje izobraževalnih praks za nadarjene otroke.
Celostni pristop k razumevanju nadarjenosti
Patricia Susan Jackson je psihologinja, specializirana za prepoznavanje in razvoj nadarjenih posameznikov, ki je razvila številne pristope k prepoznavanju in razvijanju nadarjenih posameznikov, ki se osredotočajo na celostni pristop k razumevanju njihovih potreb in potenciala. Poudarja pomen upoštevanja čustvenih, socialnih in kulturnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na nadarjenost in njen razvoj.
Jacksonova je bila vključena tudi v razvoj nacionalnih smernic za izobraževanje nadarjenih učencev v ZDA in je aktivno sodelovala pri izobraževanju učiteljev in drugih strokovnjakov na področju nadarjenosti. Njeno delo je prispevalo k razumevanju kompleksnosti nadarjenosti in k izboljšanju izobraževalnih praks za nadarjene posameznike.
Patricia Susan Jackson aktivno sodeluje tudi z GeniusX, Inštitutom za raziskovanje in razvoj nadarjenosti
